SPOLNA ZLORABA

Ko se osebno srečujem s posamezniki, ki so bili spolno zlorabljeni, pogosto ostanem brez besed. Ob njihovih zgodbah, kaj vse so morali dati skozi in kaj vse so naredili, da bi pozabili in preživeli, ostaja le sočutje in ponos. Kajti ko poiščejo pomoč, niso več žrtve in še kako pomembna je njihova odločitev, da bo v njihovo življenje posijalo sonce. Mogoče prvič, odkar se je zgodila zloraba. Odločili so se za pot okrevanja od najkrivičnejšega dejanja, ki se jim je pripetilo – spolne zlorabe.

Mogoče ne bomo nikoli v polnosti vedeli, kaj pomeni biti spolno zlorabljen. Kaj pomeni, ko nekdo vdre v tvoje telo, v srčiko tvojega dostojanstva in ti v trenutku odvzame vso dostojanstvo, morebiti tudi nedolžnost. Ukrade dušo, dihanje, veselje, srečo, zadovoljstvo, ljubezen do sebe. Rabelj in spolna zloraba ti odvzameta vse.

Pomembno je, da vsak posameznik (otrok, mladostnik, odrasli, starš, partner, zakonec) najde varen prostor, kjer bo lahko spregovoril o svoji bolečini. Nekateri o tem nikoli ne spregovorijo, saj je “obljuba zlorabe” tako zavezujoča. Saj je za seboj pustila pravo opustošenje, strah in krivdo ter grožnje, da če boš povedal/a, se bo tebi ali tvojim dragim lahko še kaj zgodilo. Strah in groza, globoko zakopana v vsako celico zlorabljenega telesa.

Pogosto je bilo telo tisto, ki je ob šoku zlorabe povsem zamrznilo. Mogoče se je odklopilo, ušlo ven iz telesa in lebdelo pod stropom ter opazovalo, kaj se dogaja “tam doli” in čakalo, da zloraba mine. Včasih telo ob zlorabi doživi ugodje, zaradi česar se bo posameznik krivil vse življenje. Ne, zlorabljeni ni nikoli želel zlorabe, jo povzročil, ali iskali. Nikoli! Za zlorabo je vedno odgovoren tisti, ki zlorablja. Le njegovo telo se je povsem organsko odzvalo, tam ni imel vpliva. Kontrola nad zlorabo, ki jo bo kasneje v življenju ob drugih tako goreče iskal. Krivda in sram pa vseeno ostajata globoko zapisana. Verjetno vznikneta vsakič znova, ko preživeli poskuša kasneje v odrasli dobi poskuša navezovati intimne stike in odnose, seveda kolikor zmore. Mogoče se preživeli sprva niti ne spominja zlorabe, le dogajajo se mu čudne senzacije, občutki, misli… Takrat ob šoku zlorabe so bili možgani povsem preplavljeni s stresnimi hormoni in zato nimajo dostopa do slik, besed. Zlasti tudi tedaj, ko se je zloraba zgodila v predverbalnem obdobju (pred 3. letom otroka). A telo je tisto, ki bo vedno spregovorilo – v podobnih situacijah, ki spominjajo na zlorabo, v intimnih odnosih, v stresnih situacijah….

Vsaka spolna zloraba pušča za seboj opustošenje. Predvsem pa preživelega napolni s sramom, gnusom, krivdo, besom in prezirom. Težko je takrat verjeti in doumeti, da so to čutenja storilca, ki jih je vnesel v vaše telo in dušo.

Kako se spopasti z zlorabo, ki se je zgodila pred davnimi leti, ali pa še vedno poteka? Mnogi preživeli so se sami spopadali s posledicami, kajti glavno je bilo le eno: preživeti. Vendar samoobtoževanje, različna destruktivna vedenja (rezanje, samopoškodovanje, zasvojenosti, divja spolnost, depresija, neželene nosečnosti, izbruhi jeze in besa, neuspeh, neprimerni partnerski odnosi) delujejo zgolj na kratki rok. Toliko časa, da “omama”  mine in se je potrebno ponovno spopasti s spomini, čutenji in vso grozo, ki jo je zloraba pustila za seboj.

Prvi korak je, da najdemo varen prostor, kjer lahko spregovorijo o zlorabi. Verjetno je preživeli že nekoč poskusil spregovoriti, pa je bil zavrnjen, osmešen ali obdolžen, da je sam/a iskal/a zlorabo. Ponovno zlorabljen. Ko spregovorimo o zlorabi, ta počasi izgublja na svoji moči. Prav tako moramo zlorabljenemu povedati, da ni nor. Da to, kar se mu danes dogaja, je le normalen odziv na nenormalne okoliščine! Da se spopada s travmatičnimi doživetji v sedanjosti, ki so v resnici uprizoritev dogodkov iz preteklosti. Najhujše je že mimo, le telo moramo naučiti, da je sedaj varno. Preživelim je potrebno ovrednotiti njihov boj in moč preživetja.

Pogosto se pozabi na partnerje zlorabljenih, ki na nek način skupaj z zlorabljenim podoživljajo zlorabo, a pogosto ostajajo sami v svojih občutjih nemoči, strahu, groze in jeze, ker ne morejo ničesar narediti. Ker ljubljeni osebi ne morejo odvzeti tega trpljenja, ki jih pogosto uničuje v samem biti. Pomembno je, da imajo tudi partnerji varen prostor, kjer lahko spregovorijo o svojih občutjih in kaj v resnici pomeni, da “gre par skupaj skozi spolno zlorabo”. Marsikdo bi rekel, da je to pravi pekel in da če bi vedeli, da bo tako hudo…. Ker zlorabljeni nosijo v sebi globok strah pred zapuščanjem in zavrženostjo, je potrebno vedno znova ovrednotiti partnerjevo zaupanje v odnos in njegovo odločitev, da ostaja! Seveda, če se je tako odločil. Pomembno jim je ovrednotiti, da niso odgovorni ne krivi za čutenja zlorabljenega, da se le ta ponovno odvijajo v intimnem partnerskem odnosu in da so trenutki, ko ljubljeni nenadoma postane rabelj, resnično grozni. Da je zloraba tista, ki je zarezala v njun intimni odnos. Pomembno je le biti tam v oporo in se zavedati, da telo zlorabljenega podoživlja grozo in druga čutenja zlorabe iz preteklosti.

V telesu zlorabljenega se nabirajo čutenja, ki imajo silovito moč – jeza, bes, žalost, groza, strah, nemoč, krivda…. Tekom terapevtskega procesa jih počasi luščimo in razkrivamo, z zelo sočutnim pristopom, da ne naredimo več škode kot koristi. Predelava in okrevanje od spolne zlorabe je proces, ki lahko traja tudi do več let. Nič ne moremo in ne smemo izsiliti. Zato vedno znova ponavljamo: ne preganjati sebe, svoje duše in telesa. Najhujše je že mimo, večje groze ne more več biti, saj ste najhujše že doživeli. Le telo je tisto, ki je vsa ta leta nosilo zaklenjen spomin, čutenja in doživetja, ki sedaj z vso silovitostjo bruhajo na plano.

Več o doživljanju spolne zlorabe in procesu okrevanja si lahko preberete v prispevkih z naslovom Zlorabljeno telo – Kako sploh še zaupati?” in  »Partnerka mi je zaupala spolno zlorabo. Sem čisto izgubljen. Naj ostanem? Grem?«.